Gedicht
Brane Mozetič
Love Ana, Ljubljana is a nightmare
Love Ana, Ljubljana is a nightmare. The firstthought that comes to your mind is to cut
your wrists, to tie a noose, or to leap
from a buliding. You’d have to be constantly drunk or stoned
to take it. Friends aren’t friends, acquaintances aren’t
acquaintances, lovers aren’t lovers, a mother isn’t a mother,
a father isn’t a father, a wife isn’t a wife, the ground isn’t the ground,
all hover in the never ending emptiness, hallucinations, ghosts,
freaks, water isn’t water and air isn’t air, fire isn’t fire.
Love Ana, your city is the end of the world
without any form of hope, there’s vegetating, there is
torment, there is a pinching in your stomach, a concentration
of all the negative forces doing everything in their power
to make an idiot out of you, an invalid. Ljubljana,
the sweet sounding snake that wraps itself around your body,
softly, with feeling, so you run out of air and can’t get rid
of her, always follows you, slithers after you
so colourful and un-dangerous. Disappear, plunge into
the swamp, return to the mud,
save us.
© Translation: 2003, Elizabeta Žargi and Timothy Liu
From: Banalities
From: Banalities
Love Ana, Ljubljana is a nightmare
Ljuba Ana, Ljubljana je kot huda nočna mora. Prvo kar
ti pade na pamet v tem mestu je, da bi si prerezal
žile, ali zadrgnil zanko okoli vratu, ali skočil z
nebotičnika. Moral bi biti kar naprej pijan ali zadet,
da bi zdržal. Prijatelji niso prijatelji, znanci
niso znanci, ljubimci niso ljubimci, mati ni mati,
oče ni oče, žena ni žena, tla niso tla, vse lebdi
v praznini, ki ji ni konca, prividi, duhovi,
spake, voda ni voda in zrak ni zrak, ogenj ni ogenj.
Ljuba Ana, tvoje mesto je konec sveta,
brez kakršnegakoli upanja, je vegetiranje, so peklenske
muke, je tiščanje v želodcu, je koncentracija vseh
negativnih sil, ki težijo le k temu, da naredijo
iz tebe bebca, pohabljenca. Ljubljana, lepo
zveneča kača, ki ti nežno ovije telo, počasi,
z občutkom, da ti zmanjkuje zraka in se je ne
moreš rešiti, vselej gre s tabo, leze za tabo,
tako pisana, nenevarna. Izgini, pogrezni se v
močvirje, vrni se nazaj v blato, za vedno,
odreši nas.
ti pade na pamet v tem mestu je, da bi si prerezal
žile, ali zadrgnil zanko okoli vratu, ali skočil z
nebotičnika. Moral bi biti kar naprej pijan ali zadet,
da bi zdržal. Prijatelji niso prijatelji, znanci
niso znanci, ljubimci niso ljubimci, mati ni mati,
oče ni oče, žena ni žena, tla niso tla, vse lebdi
v praznini, ki ji ni konca, prividi, duhovi,
spake, voda ni voda in zrak ni zrak, ogenj ni ogenj.
Ljuba Ana, tvoje mesto je konec sveta,
brez kakršnegakoli upanja, je vegetiranje, so peklenske
muke, je tiščanje v želodcu, je koncentracija vseh
negativnih sil, ki težijo le k temu, da naredijo
iz tebe bebca, pohabljenca. Ljubljana, lepo
zveneča kača, ki ti nežno ovije telo, počasi,
z občutkom, da ti zmanjkuje zraka in se je ne
moreš rešiti, vselej gre s tabo, leze za tabo,
tako pisana, nenevarna. Izgini, pogrezni se v
močvirje, vrni se nazaj v blato, za vedno,
odreši nas.
© 2003, Brane Mozetič
From: Banalije
From: Banalije
Gedichten
Gedichten van Brane Mozetič
Close
Love Ana, Ljubljana is a nightmare
Ljuba Ana, Ljubljana je kot huda nočna mora. Prvo karti pade na pamet v tem mestu je, da bi si prerezal
žile, ali zadrgnil zanko okoli vratu, ali skočil z
nebotičnika. Moral bi biti kar naprej pijan ali zadet,
da bi zdržal. Prijatelji niso prijatelji, znanci
niso znanci, ljubimci niso ljubimci, mati ni mati,
oče ni oče, žena ni žena, tla niso tla, vse lebdi
v praznini, ki ji ni konca, prividi, duhovi,
spake, voda ni voda in zrak ni zrak, ogenj ni ogenj.
Ljuba Ana, tvoje mesto je konec sveta,
brez kakršnegakoli upanja, je vegetiranje, so peklenske
muke, je tiščanje v želodcu, je koncentracija vseh
negativnih sil, ki težijo le k temu, da naredijo
iz tebe bebca, pohabljenca. Ljubljana, lepo
zveneča kača, ki ti nežno ovije telo, počasi,
z občutkom, da ti zmanjkuje zraka in se je ne
moreš rešiti, vselej gre s tabo, leze za tabo,
tako pisana, nenevarna. Izgini, pogrezni se v
močvirje, vrni se nazaj v blato, za vedno,
odreši nas.
From: Banalije
Love Ana, Ljubljana is a nightmare
Love Ana, Ljubljana is a nightmare. The firstthought that comes to your mind is to cut
your wrists, to tie a noose, or to leap
from a buliding. You’d have to be constantly drunk or stoned
to take it. Friends aren’t friends, acquaintances aren’t
acquaintances, lovers aren’t lovers, a mother isn’t a mother,
a father isn’t a father, a wife isn’t a wife, the ground isn’t the ground,
all hover in the never ending emptiness, hallucinations, ghosts,
freaks, water isn’t water and air isn’t air, fire isn’t fire.
Love Ana, your city is the end of the world
without any form of hope, there’s vegetating, there is
torment, there is a pinching in your stomach, a concentration
of all the negative forces doing everything in their power
to make an idiot out of you, an invalid. Ljubljana,
the sweet sounding snake that wraps itself around your body,
softly, with feeling, so you run out of air and can’t get rid
of her, always follows you, slithers after you
so colourful and un-dangerous. Disappear, plunge into
the swamp, return to the mud,
save us.
© 2003, Elizabeta Žargi and Timothy Liu
From: Banalities
From: Banalities
Sponsors
Partners
LantarenVenster – Verhalenhuis Belvédère